V četrtek sem se vrnila s petdnevnega poglobljenega učenja.

Pet dni smo bili globoko v svoji notranjosti, v podzavesti, prepričanjih. Ukvarjali smo se s pozavestnimi vzorci in blokadami. Ugotavljali, kdaj in zakaj se ti programi naložijo v naš sistem.

Spomnila sem se svoje učiteljice biologije iz osnovne šole, osmi razred.
Takrat se je računalniška doba šele začenjala. Na trg so začeli prihajati prvi Comodorji 64 in ZX spectrumi.
Pri biologiji nam je prebrala malo drugačen opis delovanja človeškega telesa. V njem je bil tudi stavek, da vse funkcuje nadzoruje telesni računalniški pomnilnik -možgani.

No, mene možgani spominjajo bolj na rele, ki določa, do katerih spominov v določenem delu telesa bomo dostopali. Kajti celo naše telo je spominska celica. Če komandna plošča ne deluje, kot bi morala, so dostopi omejeni, onemogočeni, ali pa se povežemo s popolnoma napačnim odsekom.

Življenjske travme in stres povzročijo, da se v našo komandno ploščo prikradejo povezave, ki se jih ne zavedamo. Ob dogodkih, ki vsaj malce spominjajo na tiste, ki so nas porinili v strah in bolečino, se aktivirajo. Tako vedno znova uporabljamo enake ali podobne zaščitne odzive. Ne da bi se jih v resnici zavedali. Ne da bi zmogli reagirati drugače. Ne da bi aktivirali drugačen, zdravilen miselni proces. Ne da bi stopili iz osebne drame.

Za kakršno koli spremembo si je najprej treba priznati, da nekaj ne štima. Da naše reakcije niso v skladu s sprožilci. Da mogoče reagiramo preburno. Prehitro odnehamo. Premalokrat rečemo NE okoliščinam, ki nam ne ustrezajo. Ali pa premalokrat rečemo JA lepim stvarem.

Že davno tega sem ugotovila, da je vprašanje ZAKAJ? ključno v življenju. Ko najdemo naš ZATO!, smo že skoraj rešili izziv. Potrebujemo še vztrajnost in voljo.
Za spremembe je potrebno zavedanje.

Naredite si lahkotne dneve.

Matea 🦋

www.jasnovidnikrt.si