Kot mami mi je bilo najtežje spustiti nadzor.

Stati z zaprtimi usti in pustiti, da otroci izberejo odločitev, ki je sama ne bi niti v tisoč letih. Odločitev, za katero lahko z 99,99% že v naprej veš, da bo verjetno katastrofa. Naši mali srčki, ki so še včeraj potrbovali vso našo pozornost in vodstvo, nenadoma začnejo delati vse po svoje.

Pomagalo je, ko sem naredila pregled svojega življenja in v njem našla precej takšnih katastrofalnih odločitev. S katastrofalnim koncem. Vandar se niso vse odločitve tako grozno končale. S časom sem postala bolj strenirana v poravljanju posledic. Vedno hitreje sem tudi ugotovila, če sem izbrala težjo pot. Nabrala sem si izkušnje.

To pa je tudi smisel našega življenja- nabiranje izkušenj. Ne pridemo vsi po enake izkušnje. Ne končajo se vse katastrofalne odločitve enako narobe.

Dopustiti svojemu otroku, da se uči na napakah, je za starša frustracija, saj bi vsak roditelj svojemu otroku rad prihranil bolečino in žalost. Znak zrelosti je, da otroka podpiraš, kljub temu, da se ne strinjaš s potjo, ki jo je izbral. Saj zanj ni napačna. Je del njegovega izkušanja.
Ko to ozavestiš, nehaš nadzirati in kritizirati. Postaneš opora.

Naredite si lahkotne dneve,

Matea 🦋

www.jasnovidnikrt.si