Kot mlada mamica, dvaintrideset let nazaj, nisem bila ravno cvet izkušenosti in samozavesti, kar se tiče vzgoje otrok.

Tašča, moja mama in sama smo imele popolnoma različne poglede na otroške potrebe crkljanja, spanja, prehrane…in seveda prepovedi. Kaj otrok sme, in kaj ne.
Kaj se spodobi, in kaj ne.

Včasih sem bila poponoma zmedena. Koga naj sedaj upoštevam?

Otroka, za katerega je ta svet popolna neznanka in se ne zaveda nevarnosti in lastnih omejitev?

Mamo, ki je bila vzgojena v prepričanju, da se otroke lahko vidi, slišati se jih pa ne sme?

Taščo, ki bi v svoji veliki potrebi po ljubezni dovolila čisto vse?

Ali sebe? Vendar, kdo je bil v moji glavi tri desetletja nazaj?
Komu so v resnici pripadale vse tiste besede: ne smeš…pusti pri miru…nehaj se dotikati…ne zganjaj hrupa…odmakni se stran…ne skači…bodi tiho…predvsem pa: pridni otroci ne delajo tega…

Se kdaj ujamete, da vam v glavi govori glas, ki ponavlja besede vaših staršev? So te besede ljubeče, prestrašene ali gospodovalne?

Kaj naredite, če vas glas krega in ne odobrava? Mu pri sebi odvrnete: lahko, zmorem, znam, vem, bom…? Si upate slediti svojim sanjam, čeprav je v vas pet ton upora ega?

Saj veste, v starosti v glavnem ne obžalujemo stvari, ki smo jih naredili. Žalujemo za vsem, česar nismo naredili, pa bi lahko.

Naj bo v vaših ušesih samo glas vašega srca,

Matea, Jasnovidni krt 🦋

www.jasnovidnikrt.si