KO SE RODIMO…

Današnja tišina na našem v sneg potopljenem hribu me je spomnila na rojstvo mojega prvega sina. Ne vem zakaj. Mogoče zaradi vseobsegajočega miru, ki je natanko takšen, kot je bil mir v meni, ko sem prvič pestovala rožnato štručko.

S čudenjem sem štela prstke, s prstom sledila loku obrvi in občudovala popolnost malih ustec.

V meni je bil popoln mir in sreča. Hvaležnost. In čudenje.

V naročju sem držala novo bitje, ki me je izbralo za skrbnico. Mi zaupalo, da bom znala in zmogla poskrbeti za vse, da se bo izpolnila njegova dušna pot. Da bom izpolnila dogovor med nama, ki je verjetno nastal že pred eoni časa.

To bitje je tudi poskrbelo, da smo se vsi, ki bomo sodelovali v njegovem življenju, dvignili na drugo raven bivanja. Tisti trenutek, ko je prvič vdahnil zemeljski zrak.

Moj brat se je rodil kot stric, moj oče in mama kot dedek in babica, rodili so se njegovi prijatelji, partnerice…soprog se je prvič rodil kot oče in jaz kot mama.

Da, z rojstvom nove duše se spremeni ves svet. Odprejo se možnosti in potenciali, ki brez nje ne bi obstajali. Nihče na tem svetu ni po pomoti. Ali zato, ker so njegovi starši imeli pet minut časa in je nastal on. Ne.

Zato cenite svoje življenje in prisotnost vsakega bitja, ki je v vašem življenju. Zaradi vas in njega je svet bogatejši za izkušanje. Vi ste bogatejši. Vsi smo bogatejši.

Želim vam mir in lahkotnost v duši,

Matea, Jasnovidni krt ?