Doma in v moji pisarni na vsakem kotičku visi slika ali akvarel.

Če stena seveda ni zasedena s knjižnimi policami in knjigami. Spominjam se noči, ko sem z baterijo pod deko na skrivaj brala do jutra.
Pa seveda rože. Drenjajo se na okenskih policah in na omarah. Ko jih pogledam, kar vidim vile, ki plešejo okoli njih.

Kot majhna punčka sem si zelo želela risati in slikati. Kadar sem le lahko, sem visela okoli starejše sestrične in tete, ki sta imeli umetniško žilico in temu primerne poklice.
Nerodno sem vrtela svinčnik, ampak kar ni hotel narisati vsega, kar sem videla v mislih.
Tako sem začela izdelovati mozaike iz prodnikov, kristalov in razbitega stekla.

Prejšnji teden sva s klientko po terapijo padli v debato o umetnosti, umetnikih in navdihih. Gospa namreč slika. In ve za moje skrito hrepenenje po čopičih in barvah.
Pogledala me je in rekla: veš, premišljevala sem o tebi in ugotovila, da so mozaiki edina logična stvar zate, saj simbolizirajo tvoje delo terapevtke.
Kako to misliš, sem vprašala.
Kar pomisli: vzameš razbite koščke stekla in sestaviš nekaj novega, lepega. Enako narediš tudi z nami, ljudmi. Vzameš naše razbite koščke in nam pokažeš, kako čudoviti in celi smo lahko.

Pa če bi razmišljala sto let, ne bi našla boljšega opisa svojega dela.
Hvala Nina ❤️

Naredite si lahkotne dneve,

Matea 🦋