Že pred vrati me je pričakalo pet mačkonov, ki me niso spustili mimo, dokler niso dobili svojega kosila. Z eno roko sem stiskala nakupovalno vrečko, v kateri je bila naš bodoča kovirja (kosilo in večerja v enem), s kolenom lovila svojo torbico, ki mi je lezla z rame in čepe poskušala nasuti brikete.
Se da, praksa naredi svoje.

Po uspešnem preboju v vetrolov sem z nog zbrcala čevlje, skočila v copate in še v jakni začela zlagati zelenjavo v hladilnik.

V mislih se si beležila, kaj še moram nujno postoriti za službo in razmišljala, kdaj bom vmes našla čas in energijo za likanje.

Naš najmlajši je medtem v svetem miru na kavču zlagal svoje legice.

Kaj če bi ti pred večerjo odnesel smeti in posesal dnevno, sem mu predlagala med lupljenjem krompirja.
S kavča so me pretreseno pogledale njegove svetle očke: saj sem vedel, je rekel, v tej hiši moram samo jaz delat!

Naredite si lahkoten dan,
Matea🦋