Se vam je kdaj zazdelo, da v ogledalu vidite tujca?
Kdaj so se vam ustni kotički obrnili navzdol? Kdaj je uspelo času narisati vse tiste gubice okoli oči in na čelo? Telo je ali preveliko ali premajhno. Ne zmore več vsega z lahkoto.
In tisti čudni glas, ki skozi vaša usta kar govori besede in misli, zaradi katerih je vam potem žal in se jih sramujete. Včasih tudi ušpiči kakšno stvar, vi pa potem zardevate in se opravičujete.
Kot, da sta v vašem umu prisotni dve zavesti. Ena, ki je vaš pravi jaz in druga, ki se obnaša kot razvajen otročaj in menja razpoloženja- prevzame obraz kritika, zastraševalca, nevrotika, nezadovoljneža, nergača, zavistneža, lenobe, nesposobneža, ljubosumneža…
Vsi ti obrazi so maske vaših bolečin in nezaceljenih ran. Prerivajo se med seboj in skačejo na površje, da bi dobile pozornost. Da jih opazite, jih končno priznate in jih začnete zdraviti.
In ja, lahko jih še naprej ignorirate in tlačite nazaj v svojo podzavest. Toda to bo zahtevalo vedno več energije. Toliko, da vam jo bo začelo zmanjkovati za zavestno življenje in kmalu vas bodo iz ogledala gledale oči osebe, ki vam bo tuja.
Ne bojte se svojih ran. Le pozornost potrebujejo. Nežnost in ljubezen. Vse tisto, za kar ste bili prikrajšani v življenju.
Dokler si nisem priznala, da je v meni ogromno potlačenih emocij bolečine, žalosti. krivde, jeze, strahu, sovraštva…nisem vedela kako pozdraviti vse tiste rane, ko so krvavele v moji duši.
Ko me je življenje spravilo na dno, na kolena, in nisem imela več energije in volje za zanikanje, sem končno poiskala pomoč. Celjenje se je lahko pričelo.
Potrebno je bilo veliko volje, vztrajnosti in brutalne iskrenosti same s seboj.
Včasih sem imela občutek, da se vrtim v krogih. Včasih sem hotela odnehati. Včasih je bila žalost nevzdržna. Včasih nisem videla nobenega smisla v brskanju po svoji bolečini. Včasih sem hotela samo pozabiti in pobegniti.
Toda včasih sem začutila upanje. Včasih sem bila srečna. Včasih sem opazila spremembe na bolje v sebi. Včasih sem začutila svojo pravo moč.
To je bilo dovolj, da sem vztrajala.
Zjutraj me v ogledalu ne pozdravi več tujka. Poznava se do najmanjše brazgotine.
Objem,
Matea ?
Piši na info@jasnovidnikrt.si, če je čas, da začneš zdraviti svoje rane.