Včasih se mi zdi, da sem padla z Lune.

Poslušam ljudi in ne morem doumeti njihovega pogleda na Svet. Sploh mi ni jasno, kako ne vidijo Resnice in vztrajajo v svoji Bolečini. Vztrajajo v siromašenju Narave in samih sebe, svojih otrok in vnukov. Potem govorim jaz in opazim, da nimajo pojma, kaj sem hotela sporočiti. Trmasto se oklepajo svojih navad in prepričanj.

Kadar me zaradi vsega popade nepotrpežljivost in jeza, in bi najraje koga ugriznila ali poslala tja, kamor sonce ne posije, se spomnim modrosti svojega učitelja.

Rekel je: kadar te kdo spravi na rob živcev, kadar ne veš, kako bi se odzvala, kadar v tebi vre in se bliska… takrat se vprašaj: kaj bi v takšnem položaju storila Ljubezen?

V trenutku se moj pritisk umiri, para iz ušes izgine in sogovornika vidim kot tisto, kar v resnici je- sopotnik in soustvarjalec v igri Življenja. Ljubezen odmakne predsodke. Ljubezen odnese obsojanje. Raztopi jezo. Prinese sočutje, potrpežljivost in razumevanje.

Nismo vsi v istem razredu šole življenja, niso vse duše enako stare. Čeprav smo si navzven podobni.
Saj ne bi kaznovali dveletnika, ki se uči piti iz kozarca in polije mleko po vsej sobi? Ne zmore še drugače, šele uči se. Obravnavamo ga razumevanjem, potrpežljivostjo in ljubeznijo.
Dovolite si tako videti vse ljudi v svojem življenju. Podarite jim, in sebi, razkošje Ljubezni.
Več je boste delili drugim, več se je bo vrnilo k vam. Preverjeno.

Naredite si lahkotne dneve,

Matea 🦋

www.jasnovidnikrt.si