Obožujem pravljice. Še vedno. Čeprav jih danes berem in razumem čisto drugače, kot sem jih v otroštvu.

Kot otrok sem razumela, da bo vedno nekdo prišel in me rešil, če bom pridna, poštena in dobra…je še katera živela v tem pričakovanju?

Ko se mi je življenje postavilo v smer, ki je nisem želela, princa na belem konju ni bilo od nikoder. Še konj ni prišel mimo.

Princesa- jaz – je zaman sedela v začaranem gradu in čakala rešitelja.

To se je končalo tako, da sem zmedeno počela kup stvari, da bi pobegnila težavam. Bila sem v stalnem stresu.

Dokler zaradi vseh pritiskov nisem padla v depresijo.

S pomočjo terapevta, in veliko poglabljanja vase, sem jo uspela premagati.

V tem procesu je moja princesa pridobila notranjo moč, modrost in razvila vztrajnost- dozorela je v kraljico.

Danes ne čakam več na princa.

Danes imam ob sebi kralja. Soproga, ki me ceni, podpira in ob katerem sem jaz jaz. Brez pretvarjanja in mask.

Skupaj prideva daleč. Ni pomembno, ali na belem konju ali peš.

Iskrega lipicanca vam želim,

Matea 🦋

Piši mi, če se želiš preleviti iz princese v kraljico.

Moj kontakt: info@jasnovidnikrt