Kako ste se počutili, ko ste jih končno obrnili osemnajst?

Let, seveda.

Prav tisto leto je maja na moj rojstni dan zapadlo skoraj pol metra snega. Svojo polnoletnost sem začela z otresanjem težkega snega s cvetoče češnje v našem vrtu.

Sem pa komaj čakala to svojo polnoletnost.
Veljala je za velik mejnik v življenju. Spat si šel menda še kot otrok, zbudil si se kot odgovorna odrasla oseba. Haha, da ne bi res…

Vsekakor je bila pred 35. leti to velika reč.

Ponosna sama nase sem razmišljala:
“Končno sem osemnajst! Kako super fino bo življenje, ko bom stara 30, 40, 50… takrat bom imela že vse odgovore na vprašanja življenja. Z lahkoto bom krmarila med izzivi in bom prava carica!”

Pa je prišla 30.ka. Ugotovila sem, da niti približno še nimam vseh odgovorov.

Pri 40.ih sem spoznala, da tista moja teorija pri osemnajstih ne drži vode. Ne samo, da nimam vseh odgovorov, imam tudi vedno več vprašanj?!?

Pri 50.ih vem, da je pomembno vprašati. In potem odpreti ušesa in oči. Vesolje nam običajno pošlje odgovor.
Je pa res, da nam odgovor ni vedno všeč. In potem vprašamo še nekajkrat, ker upamo, da bo prišel drugačen odgovor.
Khmmm…Kaj je že rekel Einstein o neumnosti…?

Želim vam odlične rojstnodnevne spomine,

Matea?