Poznam veliko ljudi, ki so bili v sredah v Ljubljani.
Berem objave, da otrok ne damo, da tukaj se pa vse neha.
Dolgoletno delo terapevtke me je naučilo, da se človek spozna pod pritiskom. Tako nisem bila preveč presenečena, ko so otroci vseh teh ljudi danes odšli v šolo. S testejri v torbah in masko na nosu.
Dilema podpisati ali ne podpisati papir je bila velika. Podpisati in obsoditi dete, da si trikrat tedensko žoka v nos s palčko, ki je premazana z etilenoksidom in potem vsaj šest ur sedi z masko in vdihuje lastne bakterije; ali ne podpisati in ga izločiti iz družbe, odtujiti sošolcem in prevzeti delo učiteljic ter ga izobraževati doma.
Poznam nekaj staršev, ki so z danes na jutri ugotovili, da tisto žokanje ni takšen problem, kot organizirati varstvo in učenje na domu za svojega otroka. Poznam tudi takšne, ki so otroka poslali v šolo brez lista. Ker ga iz šole v resnici ne morejo poslati domov.
Na naši šoli je skoraj petsto učencev. Torej potencialno vsaj osemsto staršev, če vzamemo v ozir, da verjetno nekaj otrok živi z enim roditeljem. Vsaj osemsto odraslih ljudi, ki jim otroci menda pomenijo vse na svetu. Samo štirje (4) smo prejšnji teden izrazili nestrinjanje s predvidenimi ukrepi.
Ste pomislili, da ravnateljica tako pravzaprav nima v rokah nobene municije? Za koga pa naj se bori? Jo bo kdo resno vzel, če bo v pritožbo ministrstvu napisala, da skupaj s sedmimi učiteljicami od petintridesetih in štirimi starši od osemstotih nasprotuje odlokom?
Da ne bo pomote, ne obsojam nikogar. Vsak ima dobre razloge za svoje odločitve.
Ampak, ali ste pomislili, kakšno sporočilo pošiljate svojim otrokom? Ubogaj, poslušaj, skloni glavo…in potem govorite, da smo Slovenci hlapci? Kar sami se vzgajamo v njih.
Tisti, ki ste poslali otroka v šolo brez papirja- ste prepričani, da bo brez posledic prenesel izpostavljanje in upiranje avtoriteti? Taisti avtoriteti, za katero ste mu še včeraj govorili, da jo mora ubogati? Je kdo v resnici konkretno pomislil na ta mlada, neizkušena bitja, ki so se znašla v tem norem sistemu? V kakšne ljudi bodo odrasli? Kaj bo njihovo vodilo v življenju in kdo bo njihov Bog?
Vem, da starši nismo doma od jutra do večera. Nimamo vsi babic, dedkov in tet, ki lahko vskočijo. Nimamo niti vsi partnerja, na katerega se lahko zanesemo. Veliko nas plačuje najemnine, kredite, lizinge. Treba je služiti denar za življenje, jasno.
Vendar, ljubi starši, koliko vam bo pomenil denar, ko bo vaš otrok trpel za posledicami izvajanja odlokov? Trpel psihično in fizično? Na koga se boste jezili?
Na ravnatelje, učitelje, ministre in ostale kvazi strokovnjake? Ali boste prevzeli svoj del odgovornosti? Takoj zdaj, ne jutri ali pojutrišnjem, dokler so posledice še obvladljive.
Prižgite si Luč,
Matea 🦋
www.jasnovidnikrt.si
