so bile besede štiridesetinnekaj letnice, ki je pred dvema letoma prišla na terapijo.

Med pogovorom se je izkazalo, da to odrekanje predstavlja ultimat, ki sta ga otroka postavila: zdravljenje alkoholizma ali gresta k očetu!

Gospa je bila ločena. Po več kot dvajsetih letih je zaključila partnersko zvezo, polno poniževanja, varanja in nasilja.
Toliko časa je potrebovala, da je zbrala pogum in odšla. Vmes sta otroka zrasla, ona pa je postala alkoholik.
Z alkoholom ji je uspelo ublažiti bolečino po padanju udarcev. Potlačiti ponižanje, ko je poslušala novice o ljubicah. Preslišati žaljivke. Požreti nemoč, ki jo je čutila ob vsem tem. Utišati občutke krivde, ker se ni imela za dobro mamo zaradi vsega tega.

Mož je odšel, bolečina, ponižanje, krivda in alkohol pa so ostali. Pridružila se je še jeza. Jeza na moža, na sebe samo, na življenje.

Ko sta ji otroka postavila ultimat, je spoznala, da sama ne bo zmogla zlesti iz luknje, v katero se je skrila. Poznala je eno mojih klientk in se odločila, da poskusi tudi ona.

Vem, da bo ne bo lahko in hitro, mi je Sonja povedala, je žalostno priznala. Kar bojim se, je rekla.

Zbrala je pogum, se odločila in začeli sva s procesom tajanja vseh njenih zamrznjenih bolečih ran. Bilo je veliko solza, uporov in misli, da tega ne bo zmogla. Da bo alkohol močnejši od nje.
Pa je zmogla. Ker je imela cilj: življenje brez bremen, krivde, žalosti in nemoči.

Priznala je, da je bilo najtežje odpustiti možu. Tudi to je zmogla. In nazadnje je odpustila še sebi.

Danes živi srečno življenje, takšno, kot si ga je želela. Alkohola ne potrebuje več, saj ni več bolečine, ki bi jo bilo potrebno utišati. Uživa v svojem delu. Privoščim ji iz vsega srca.

Ne pozabite, sreča je na strani pogumnih.

Želim vam, da poskrbite za svojo srečo,

Matea 🦋