Saj veste, ko pridejo obdobja, ko bi zjutraj najraje potegnil odejo čez glavo in na vrata obesil: NE MOTI, PROCESIRAM!

Veliko potlačenih občutkov se te dni sili na površje. Ob najmanj primernem trenutku zahtevajo našo pozornost.

Pri svojih klientih opažam, da je prisotne veliko žalosti. Nemoči. Zgubljenosti. Obupa.
To so občutki iz kategorije nezaželenih, prepovedanih čustev, ki smo se jih naučili potlačiti. Zato se zdaj nekako ne znajdemo z njimi.

Kaj, če bi si preprosto dovolili biti v teh občutkih? Čeprav so zoprni in boleči? Toliko, da jih spoznate. Da vidite, kaj vam sporočajo. Nobeden izmed njih ni v vas kar tako. Vsak je nastal z razlogom, ki se ga morda niti ne spomnite.

V trenutku, ko se zaveste, zakaj so se pojavili, jih lahko spustite in razlog zanje se začne zdraviti.
Zato je včasih potrebno ostati pod odejo in procesirati. Vzemite si toliko časa, kot ga potrebujete, da pridete stvari do dna.

Ne pravim, da bo lahko ali prijetno. Toda, ko boste po takšnem poglabljanju prilezli izpod odeje, bo svet lahkotnejši in lepši, vi pa srečnejši in bliže svojemu pravemu jazu.

Objem,

Matea 🦋