OSAMLJENOST IN SAMOTA

Ljudje smo družabna bitja, je res? Radi se družimo, klepetamo in delamo stvari skupaj.
Sreča je večja, če jo lahko z nekom delimo. Tudi bremena izgubijo kar precej svoje teže, ko jih zaupamo sočloveku.

Pa vendar samota včasih paše. Vsaj meni.
Odpočijem si od besed, energij in pričakovanj drugih ljudi. Nastane tišina, v kateri lahko slišim svoje misli in zaznam sporočila svojega telesa.

Samota je stvar izbire. Odpreš vrata in se umakneš. Odpreš jih nazaj in si v družbi.

Osamljenost pa je stanje duha. Osamljeni smo lahko kljub partnerski zvezi, v službi, v družbi…

Osamljenost se rodi, ko izgubimo stik sami s seboj.
Ko nam v naši družbi ni prijetno.
Nočemo slišati ne svojih misli ne sporočil telesa. Takrat potrebujemo nekaj, kar utiša misli in preglasi telo. Samota ni dobrodošla. Iščemo zunanje dražljaje.
Če tega ni, čutimo svoje rane in bolečino, ki so jo povzročile.

Soočenje s samim seboj in celjenje ran ni prijetno. Je pa nujno potrebno. Potem bomo znali ceniti samoto in ne bomo več osamljeni.

Prisluhnite svoji tišini,

Matea, Jasnovidni krt ?