Ko sem bila majhna frklja, tam okrog štiri, pet let, sem poletja preživljala pri babici na vasi. Mala njivica, vrtiček z rožami, par zajčkov, kokoši, mačka in pes…moja otroška nebesa.

Če se nisem v bližnjem gozdu družila z gozdnimi vilami in škrat, sem se pa s travniškimi. Ure in ure sem preživela v nabiranju rož, poslušanju dreves, vetra in ptic.

Za vsako jagodo, malino, cvetlico in gobo sem vedela, kje raste in kdaj.

Ded mi je pred hiško obesil gugalnico. Ta je bila moja krila. Od jutra do večera sem se bila sposobna igrati, da letim. Zraven sem pela, da se je slišalo na sosednji hrib.

Z vstopom v šolo so se svobodna poletja končala. Počitnice so se skrčila na nekaj dni, največ dva tedna. Prevzeti sem morala skrb za mlajšega brata. Domače gospodinjstvo. Pomagati pri delu staršev.

Počasi in neopazno, pod pretvezo odraščanja, je moja svobodna, radovedna in radoživa duša dobivala verige in okove.

Ni bilo časa za vile, škrate, drevesa in veter…pozabila sem na letenje.

Moja mala frklja je bila pokopana pod gorami obveznost in dolžnosti. Odločila sem se, da jo rešim, preden popolnoma izgine.

Začela sem kopati, brskati in riti po skorji pričakovanj, vzorcev in iluzij, pod katerimi je bila skrita. Dolgotrajno in strašljivo potovanje do nje se je začelo. Odpovedati sem se morala marsikateri iluziji, prepričanju in coni udobja. Soočila sem se z mislimi in dejanji, na katere nisem bila ponosna.

Kopala sem in luščila plasti. Pod vso tisto navlako pa je frklja zorela in rasla. Ko sem jo našla, ni bila več majhna, omejena in plašna.

Zdaj si zopet upa pokazati svoj glas, obiskati vile in škrate in leteti. Brez strahu. Ni obremenjena z mnenji drugih.

Svobodna ženska. Lilith. Njen duh živi v vsaki od nas. Vabi nas in opogumlja, da preizkusimo svoja krila in glasno pojemo svojo pesem. Ne glede na vse.

Ste jo že začutile, drage dame? Jo prepoznale?

Matea, Jasnovidni krt 🦋