Druga vijolina

Ko sem bila še srednješolka, smo s prijateljicami tičale skupaj in se veliko pogovarjale. O fantih jasno, kaj pa drugega.

Še posebej mi je ostalo v spominu, kako smo iskale možne razloge, da fant, ki nam je bil všeč, ne pokliče. Kljub temu, da je dobil našo številko.

V tistih časih so obstajali le stacionarni telefoni. Tako dotični gospodični ni preostalo drugega, kot da je bila vedno v slušni bližini aparata. Da ne bi slučajno zamudila klica. Ki ga ni bilo.
Verjele smo, da ni imel časa, da je bil preveč zaposlen, ni mogel do telefona…

Žal takšen način razmišljanja in čustvovanja ostane z nami vse življenje, če ga ne izbrišemo iz svojega sistema.
Opravičujemo starše, partnerje, otroke, šefa…vse po vrsti, kadar se do nas obnašajo površno, na hitro, brez spoštovanja.
Izmišljujemo si izgovore in pojasnila v njihovem imenu. V resnici pa nas boli srce.

Zato je modro sneti očala iluzij in naučenih pričakovanj. Kadar se dejanja razlikujejo od besed, je to znak za alarm. Vsi vemo, da si za nekaj, kar nam veliko pomeni, znamo vzeti čas. Vedno najdemo pot, da pridemo tja, kjer resnično želimo biti.
Takšno obnašanje kaže, koliko smo nekomu pomembni. Saj si ne želite vse življenje biti druga vijolina?
Vendar je za prvo vijolino potreben pogum in samozavest. Če še niste na tem, nič hudega. To se da zgraditi, ko se trdno odločite, da druga vijolina ne boste več. Ne v svojem življenju, ne v življenju kogarkoli drugega.

Naredite si lahkotne dneve,

Matea 🦋

www.jasnovidnikrt.si