Življenje je na momente zakomplicirano, težko, moreče, boleče … ima nas, da bi mu dali odpoved.

Ljudje imamo posebno žilico, da si ga navadno takrat, ko smo najbolj na tleh, še dodatno zakompliciramo s kakšno nespametno odločitvijo.
Včasih sem tudi sama to počela. Ko sem začutila, da se pripravlja nekaj, kar bo dregnilo v moje potlačene rane in bolečino, se poskusila pobegniti. Ali ne čutiti. Ali se delala, da se to mene ne tiče. Saj verjetno sami veste, da nič od tega zares ne deluje, kajne?

Ti obrambni mehanizmi so segali vse od zanikanja, izmikanja, prelaganja odgovornosti, bežanja v delo, bežanja v svoj svet in še kaj bi se našlo.
Žalostna resnica je, da, kamorkoli greš, karkoli počneš, vedno vzameš sebe s seboj. Vsa bolečina in vse rane so vztrajno hodile z mano in čakale, da jih pozdravim.

Ne, ni bilo lahko, niti ni bilo hitro.
Vmes sem večkrat obupala sama nad seboj, imela občutek, da ne znam in ne zmorem.

Dokler mi ni moj ljubi mentor povedal čudovite resnice. »Težave ne moreš reševati z nivoja, kjer je nastala. Potrebuješ širšo sliko. Ko sediš v avtu, ki je ujet v prometu, si nestrpen, živčen, jezen, razmišljaš o zamudi. Če pogledaš ta isti zastoj s helikopterja, je lep! Vsi tisti barvasti avti! Vse tiste lučke, če je noč! Dvigni se nad izziv in spoznala boš njegov namen.«

Meni je ta modrost pomagala, da sem nehala bežati sama pred seboj in pred izzivi.
Včasih jem jih dojemala kot ovire in nepotrebno matranje. Danes jih dojemam kot pokazatelje svoje zrelosti. Kot ogledala, ki mi pokažejo, kdo sem postala in kje sem.
Kako jih doživljate vi?

Naredite si lahkotne dneve,

Matea 🦋

www.jasnovidnikrt.si