Žalost…poznate žalost?

Tisti občutek, da vam srce razpada na prafaktorje, v grlu se naredi kepa in nekako ne morete prav vdihniti?
Dokler se ne vdate in si dovolite spustiti tisto poplavo solz, ki se je nabirala za vekami.

Hropete, kolcate in stokate…srce boli in solze tečejo…popolna predaja.
In edino to lahko omili žalost. Da jo priznate, se vdate in prepustite.

Ampak to je tako težko…kot otroci smo tolikokrat slišali, da naj nehamo jokati, da nam je to prišlo v kri. Bog ne daj, da bi nas kdo imel za jokico.

Žalost spada v kategorijo čustev, ki jih ljudje težko sprocesiramo. Ste kdaj opazili, kako nerodno in prisiljeno se obnašamo v prisotnosti žalostnih ljudi? Kar ne vemo,
kako naj se odzovemo. Se delamo, kot da je vse ok? Bo dovolj hiter objem, trepljaj po rami in besede: no, no, saj bo…

Zakaj tako leseno reagiramo v takšnih situacijah?

Žalost, ki jo vidimo pri drugih, nas spomni na našo lastno žalost, ki je zakopana globoko v nas. Nikoli se nismo niti naučili niti si nismo dovolili ukvarjati se z žalostjo. Tako nas takšne priložnosti spravijo v zadrego.
Saj se pod žalostjo skriva bolečina.

Bolečina je zopet poglavje zase. O tem pa naslednjič.

Miren in lahkoten vikend vam želim,

Matea 🦋