Zakaj me je odpustila moja najboljša prijateljica?

Pred desetletji, ko sva se spoznali, sva bili obe v enakem šmornu. Jaz sem prebolevala travmatično ločitev, ona je bila v nasilnem odnosu. Druga drugi sva pomagali, da sva se rešili iz zagate.

Potem sem se sama zagnano lotila dela na sebi in čiščenja vseh tistih magnetkov, ki so mi v življenje vlekli dramo in težave. Ona pa je padala iz ene veze v drugo in čakala princa ne belem konju, da bi jo rešil.

Drugače si je življenje super uredila. Končala je šolanje, našla dobro službo in stanovanje. S svojimi iluzijami glede partnerstva pa ni bila pripravljena razčistiti.

Za predloge in nasvete je bila gluha. Raje je pestovala svoj Ubogi jaz, Kraljico drame in nesrečnost.

Postala sem njena kanta za smeti. Poklicala me je vedno, kadar se je spravila v težave in je potrebovala poslušalko. Težave so bile vedno enake, samo ime je bilo drugo (moško, seveda).

Po teh njenih klicih sem se vedno počutila kot mokra cunja. Moja energija se je izgubila neznano kam.

Ko so njeni jamer klici postali že dneva rutina, sem jo postavila pred dejstvo: naredi nekaj konstruktivnega! O moških se s tabo ne pogovarjam več!

In sem dobila odpoved. Menda zaradi brezčutnosti in nesposobnosti razumevanja njenih težav in trpljenja.

Si se kdaj znašla v podobni situaciji? Te je oseba, ki si ji odločno postavili mejo, dala na hladno? Kako si se soočila s tem?

Si popustila, ali si vztrajala pri postavljenih mejah?

Vem, ni lahko takole dobiti odpovedi od nekoga, ki ga imaš rad. Konec koncev imamo s svojimi prijatelji zgodovino in veže nas kup spominov.

Bodi čarobno,

Matea 🦋💚