Pred petindvajsetimi leti sem bila prepričana, da sem oseba, ki nima nobenih zamer.
Resnično sem hitro odpustila in pozabila tiste površinske, vsakdanje zamere. Ko sem se začela načrtno ukvarjati s svojimi podzavestnimi blokadami, se ugotovila, da vlačim s seboj kar zajeten kovček.

Zamera ima, po mojih izkušnjah terapevta, več plasti. Pojavi se, ko naša pričakovanja niso izpolnjena. Čustva so prizadeta, v podzavesti se zbudijo potlačeni občutki negotovosti, jeze, strahu in nemoči. Počutimo se žrtev. Rodi se zamera.

Včasih komu na hitro zamerimo njegovo trenutno obnašanje ali besede. Če nam oseba ni pomembna, ali v sebi vemo, da nas ta oseba sprejema in ljubi, lahko hitro odpustimo.

Drugače je, kadar nas večkrat prizadene kdo, ki nam je v življenju pomemben in važen. Mogoče imamo občutek, da je naša sreča, naša eksistenca, odvisna od njega.

Obnašanje in dejanja takšnega človeka imajo za nas velik pomen. Če nam njegova dejanja velikokrat pritisnejo na skrite rane in bolečino, začnemo dvomiti najprej vase, nato še v njegovo ljubezen do nas.

Odpuščanje je tako težko ravno zaradi občutka, da smo žrtev.
Nekdo nam po krivici povzroča trpljenje, zdaj naj mu pa kar tko odpustimo??? Kaj pa povračilo za bolečino, občutke manjvrednosti in zavrnitve???
Hočemo, da tudi druga stran spozna, kolikšno je bilo naše trpljenje. Želimo, da se mu povrne v enaki meri.

Dokler ne opustimo potrebe po maščevanju, ne moremo odpustiti.
Ko si rečemo: ok, v redu, nihče od naju takrat ni znal drugače. Oba sva reagirala tako, kot so nama narekovale najine nerešene rane.
Šele takrat lahko začnemo odpuščati.

Zamere nas držijo v preteklosti. Kadarkoli se spomnimo na dogodek ali osebo, podoživljamo vso paleto čustev, ki smo jo imeli takrat. Naše življenje je na pavzi. Stojimo na mestu.

Pameten človek odpusti zaradi sebe. Ne zaradi osebe, ki ji zameri. Da gre lahko z življenjem naprej. Da si lahko ustvari nova, boljša in srečnejša prijateljstva, zveze in partnerstva.

Pred kratkim sem že zapisala, kako se lotimo odpuščanja. Še enkrat bom, ker je to res tako pomembno.

Enaindvajset dni vsaj 10x na dan napišite v zvezek naslednji stavek:

Odpuščam ti, da nisi bil/a takšna, kot sem želel/a jaz. Odpuščam ti in se osvobajam.

To sta res čudežna stavka. Seveda pa morat biti pripravljeni odpustiti. Drugače bo to samo vaja v lepopisu.

Lahkotno odpuščanje vam želim,
Matea, Jasnovidni krt 🦋