Veliko ljudi pride na terapijo in svetovanje zaradi partnerskih odnosov. Niso zadovoljni. počutijo se ujete, odnos se jim zdi dolgočasen, prazen, izpet, jezni so…

V veliki večini se hitro pokaže, da je težava v sporazumevanju med partnerjema. Tudi samoumevnost in rutina dodata svoje. Saj veste, ko začnemo misliti, da partnerja poznamo že do kosti, predvidevamo vsak njegov odziv in se nam zdi, da nas ne mora več z ničemer presenetiti? Obstajajo seveda tudi častne izjeme in ti so dokaz, kaj vse je mogoče, če so ljudje pripravljeni na dialog in delovanje.

Pa se vrnimo k komunikaciji. Kako povedati svoje na način, da nas bo druga oseba res slišala? Ne samo poslušala, res slišala. Da ne bo pet minut po tem, ko bomo zaprli usta, spet vse po starem?

Način komunikacije običajno povzamemo po primarni družini. Seveda ima zraven veliko tudi tip osebnosti posameznika. Nekateri z lahkoto izražajo čustva, pri drugih to poteka, kot bi jim pulili zobe.
Kajti pri komunikaciji gre prav za to- za izražanje naših čustev. Večina se nas je v otroštvu naučila, da izražanje čustev, kot so žalost, jeza, bolečina, strah, ljubosumje, zavist…ni zaželena.

Tako imamo težavo s komunikacijo na pravilen način vsakič, ko je treba partnerju povedati, da se počutimo nesrečni, spregledani, zavrnjeni, ne ljubljeni…hkrati pa s tem, ko želimo razpravljati o teh svojih čustvih, tudi njegovo podzavest spomnimo, kaj vse ima potlačeno tja. Zbudimo njegove okostnjake v omari. In v trenutku se ne pogovarjate več dva zrela, samostojna človeka, temveč dva ranjena otroka. Kajti takšno moč imajo nad nami potlačena čustva.

Povedati, kar nas žuli na takšen način, da s partnerjem ne pademo vsak v svojo nezavedno dramo je umetnost. Te umetnosti pa se da naučiti. Le pripravljeni moramo biti na spremembe in se odpovedati prepričanju, da že vse znamo, da je naš način komunikacije dober, le partner se mora spremeniti, pa bo vse tako, kot želimo.

Ne pozabite, da se mora prva sprememba zgoditi pri nas. Izrazite svoje resnične občutke na miren način, brez obtoževanja in nabijanja krivde sogovorniku. V nemoči, ki jo čutimo ob reševanju konflikta, ki se lahko že stotič ponavlja, hitro lahko zaidemo v jezo in obtožbe. Nasprotna stran pa se lahko tako v trenutku zapre. In komunikacija se spremeni v samogovor, ki ne vodi nikamor drugam, kot v potrditev, da partnerju ni mar in nas ne ljubi.

Seveda je tudi to lahko eden od razlogov, da naš odnos ne deluje. Tukaj je treba biti iskren do sebe in partnerja in ugotoviti, kaj je na stvari. To pa je zopet nemogoče brez prave komunikacije.

Stopite iz cone navade in vdanosti v usodo in se začnite zavestno sporazumevati. Z vsemi ljudmi s svojem življenju. Partnerji, otroci, starši, prijatelji, sodelavci, strankami, sosedi, prodajalkami, poštarji, serviserji… Vnesite v svoje besede svojo resnico, svoje prave občutke.

Če pride do konflikta, začnite dialog z besedami: meni se zdi, da….ali…jaz čutim, da…in ga zaključite z…kaj pa ti misliš o tem?…kaj se zdi tebi?…kaj lahko narediva v zvezi s tem, da bo drugače?…Izhajajte iz sebe.

Ne obtožujte za nastalo situacijo nikogar. Kar je, je. Sedaj je čas za rešitve, ne iskanje krivca. Dovolite si pogledati tudi z drugega zornega kota. Mogoče nekaj, kar vam predstavlja konec sveta, druga stran doživlja le kot manjšo neprijetnost.

Naj ne bodo vaši pogovori monodrame, ki vas bodo pustile jezne in z občutkom, da ste se pogovarjali z zidom.

Ljubečo in uspešno sporazumevanje s svetom vam želim 😊

Matea, Jasnovidni krt 🦋

www.jasnovidnikrt.si