Se počutite kot slon med marjeticami?

Včasih se počutim, kot da nimam pojma o ničemer…

Nisem prepričana, kako naj vzgajam otroka. Ne vem, če je moj nasvet prijateljici res tisto, kar ona potrebuje. Tehtam svoje odločitve- me bodo podprle ali podrle? Dvomim v svoja prepričanja.

Dolgo sem se obremenjevala s tem. Mislila sem, da moram imeti odgovore na vsa vprašanja, če želim biti odlična terapevtka in svetovalka.

Potem sem ugotovila, da je zdrava mera dvoma in samoanalize božji dar. Obvaruje nas pred dogmatizmom in soljenjem pameti vsevprek. Saj ste gotovo že srečali koga, ki je prepričan, da je njegova resnica edino zveličavna na vsem svetu?

Ko smo enkrat prepričani, da vemo že vse, da ni ničesar več, kar je vredno spoznati, se začnejo težave. Obstanemo na mestu. In našemu egu je čisto všeč. On tako ne ljubi sprememb in naporov.

Potem pa opazimo, da začnejo drugi hoditi mimo nas in nas puščati zadaj.

Če to dojamemo kot znak, da je potrebno premakniti cono udobja, odlično! Če to dojamemo kot znak, da je potrebno pretehtati naše odločitve, super! Če to spoznamo kot klic k spremembi, juhu! Če to dojamemo kot znak, da je čas za dvome o sebi, smo zmagali!

Dvom je znak, da smo v zavedanju, da nimamo vseh odgovorov. Da se zavedamo dejstva, da ima vsako živo bitje na zemlji svojo resnico. Da se zavedamo, da posploševanje ni najboljša tehnika.

Dvom je znak, da se še učimo, spreminjamo in rastemo. Da smo točno v tistem procesu, zaradi katerega smo pravzaprav prišli v ta svet.

Zato ni nič narobe, če se občasno počutimo kot vrvohodci nad prepadom.

Želim vam, da si občasno dopustite dvomiti vase ?

Matea, Jasnovidni krt ?