OTROCI IN STARŠI

Starši so tiste osebe v življenju, ki nam prvi pokažejo
našo vrednost.
Od njih je odvisno, ali bomo po svetu korakali samozavestno
in z dvignjeno glavo ali pa se bomo bolj držali sence in pazili, da nas
slučajno ne obsveti kakšen žarek pozornosti ?
Oni določijo, ali nam bodo težave v življenju predstavljale izzive ali pa grško tragedijo ?

In kako se to zgodi?

Nekaj je seveda celični spomin, ki ga podedujemo od prednikov.
Ampak ta celični spomin- družinske vzorce- se da ukrotiti.
Vzame precej časa in energije, ampak gre ?

Drugi del, zelo, zelo pomemben, pa je njihov odnos do nas.
Za trenutek se vrnite v svoje otroške spomine in
preverite, kako je bilo.
Na primer: kje ste bili, ko so prišli obiski? Odrasli obiski brez otrok.
Ste, preden so vas poslali kam drugam, lahko
pokazali svoje najljubše igrače, dobili piškote in povedali
kakšno besedo?
Ko ste padli in odrgnili koleno, kaj ste slišali? So vas seznanili
z dejstvom, da ste sami krivi in da se nehajte cmeriti ali pa so
vas potolažili in poskrbeli za praske?
Želeli ste si pozornosti, mogoče crkljanja, kaj ste slišali? Nimam
časa zdajle… Samo malo, še tole naredim…?

Kako ste se vi počutili v teh okoliščinah? Ljubljeno in sprejeto?
Odveč in nadležno? To je najpomembnejše vprašanje te teme.
Kako ste se VI počutili v svoji otroški koži?
Ste pričakovali kazen, ko ste razbili kozarec ali krožnik?
So si starši vzeli čas za vas in vam odgovorili na vsa tista
neskončna otroška vprašanja? Vam priskočili na pomoč,
ko ste jo res potrebovali?

Kakšni so vaši odgovori na ta vprašanja?

Ja, saj vem, kup vprašanj ?

Odgovori nanje so pomembni zato, ker nam določajo
nezavedne čustvene odzive. Dokler naša podzavest
vodi naše odzive, so ti natanko takšni, kot so bili v podobnih
trenutkih v našem otroštvu. Počutimo se izgubljene, zavrnjene,
jezne, užaljene, zaščitene, varne, ljubljene, sprejete…in
naše reakcije so primerne temu.

Paleta čustev je izredno bogata. Upam, da ste imeli
srečo in ste večinoma izkušali pozitivno stran ?

Če niste, jo pa lahko od tega trenutka naprej. Naša
čustva, ko se jih enkrat zavemo, izgubijo svojo strašljivo
moč. Lahko se odločimo, kaj bomo čutili. To je tako, kot
da ste trener športnega moštva. Vi določite, kdo bo v igri,
kaj so njegove naloge in koliko časa bo igral in
kdo sedi na rezervni klopi ali pa mu celo
dosodite rdeči karton ?

Ne verjamete? Poskusite. Potrebna je vaja in zavedanje,
vendar gre s časom vedno lažje, preizkušeno ???

Veliko toplih, sončnih čustev vam želim ?

Teamatea?

www.jasnovidnikrt.si