NERVOZA

Živčni, živčni, živčni, vključno z mano ?

Danes sem sedela v koloni (pa ne samo enkrat) in opazovala ljudi
v drugih avtomobilih. Ljudi, ki so bili v vozilih sami, v paru, z otroci…
In vsi so delovali nekako napeto, nezadovoljno, nervozno.
Ko se je promet končno sprostil, so zapeli motorji in gume so zaškripale na mokrem asfaltu. Žal samo za to, da smo se premaknili za nekaj avtov naprej.

Pa sem se spomnila, kako smo se včasih vsak
vikend vozili dobro uro k babici na obisk. Vsak drugi vikend,
brez izjeme. Pri povprečni potovalni hitrosti 60 km na uro.
Kljub kamionom in avtobusom v trojanskem klancu, kjer je
bil vedno zamašek.
Brez klime in potovalnega računalnika, še avtoradia nismo
imeli.
Čas smo si krajšali z besednimi igricami, saj veste: predmet, država, žival, mesto;
kaj vidim skozi okno na črko…in seveda smo peli pesmice ter se veliko pogovarjali.

Koristno in kvalitetno porabljen čas ?

Ampak, danes v avtu ni bila takšna atmosfera. Tudi sama sem že
naveličano prestavljala menjalno ročico
in hitrost brisanja brisalcev. Gor, pa dol, pa prva, pa druga…
Gas, bremza…Razmišljla sem, kaj bo
potrebno še na hitro narediti in negodovala nad
izgubljenim časom.

Sama pri sebi sem se jezila na voznike,
ki so se rinili v kolono, menjavali pasove vsaki dve minuti in na
splošno sem bila precej nataknjene volje.

In se je zgodilo, da sem med že avtomatiziranim
menjanjem brzin in speljevanjem pozabila prestaviti nazaj
v prvo prestavo. Sredi križišča mi je lepo kraljevsko crknil avto
in deležna sem bila izdatnega hupanja ?

Prav na hitro sem zaključila z nerganjem nad
vožnjo drugih in se zopet namazala z božjo mastjo. Saj
jo vsi poznate, potrpežljivost se ji reče ?

Jeseni in pozimi jo moramo imeti na zalogi kar
v izdatnih količinah. Danes je bil pač
eden prvih dni, ko se je bilo treba spomniti,
kakšno je stanje na naših cestah ob dežju.

Pa srečno in potrpežljivo vožnjo vam želim ?