Doma sem in poslušam novice ?

Že ko sem bila stara tri leta, je bila moja mami
prepričana, da mi bo moj jeziček naredil še veliko težav
v življenju. Vse dokler sem živela doma, sem to redno poslušala.
Vendar si ne morem kaj, da ne bi malo pokomentirala tega, kar
se trenutno dogaja v naši lepi domovini.

Karantena in corona virus sta verjetno zmagovalni besedi tedna.
Četudi ne bi poslušali radija, gledali televizije in brali
medijev, jima ne bi mogli ubežati. Sta pač postali
glavna tema vsakdana.

V našo cono udobja je treščilo. Od nas se pričakuje, da se
nečemu (navadam, udobju, razvadam…) odpovemo in se
obnašamo kot inteligentni odrasli. Za skupno dobro.

Dragi moji, po pisanju medijev smo na testu zrelosti
odpovedali. Nismo se držali karantene. Otroška igrišča so bila polna. Zadrževanje
na njih so morali prepovedati z odredbo. Dokler gostinskih lokalov niso (prav tako z odlokom) zaprli, so bili polni (pa ne kritiziram gostincev).
Očitno je samoohranitveni nagon Slovencev na počitnicah.
Ne pravim, da bi morali zganjati paniko (pa smo jo), se obnašati,
kot da je konec sveta (pa smo se), le zdravo kmečko pamet bi morali
vklopiti. Ne pa se prepirati v trgovini za jogurte in kvas.

Zaenkrat imamo še vse. Vodo, hrano, elektriko…celo sonce ?
Pa si zamislite, da zmanjka elektrike za en teden ali več.
Ker so dežurni tehniki preobremenjeni. Okvare
pa ni mogoče sanirati tako na hitro.
Doma bi bili zaprti v temi, mrazu, mnogi si niti čaja in kave
ne bi mogli skuhati…
Odpadlo bi gledanje televizije, srfanje po netu, poslušanja glasbe.
V soju sveč bi bili obsojeni na igranje družabnih
iger in kart. Če bi seveda imeli soigralce.

Zakaj nam je tako težko biti v osami?
Prisiljeni smo se soočiti s svojimi bližnjimi in seveda sami s sabo.
Ne moremo pobegniti v službo, telovadnico ali na kavo.
Svoji družini in partnerju moramo pogledati v oči. Videti vse, kar nam
ni všeč in nam ne paše. Tudi oni pri nas opazijo obnašanje ali navade,
ki nam niso v ponos.

Prepričana sem, da bo še pred koncem karantene marsikdo
premišljeval o selitvi in ločitvi.
Vendar to ni rešitev. Od sebe se ne moremo ločiti.
Kamorkoli se odselimo, sebe vzamemo zraven.

To obdobje je ključno za retrospektivo življenja. Da
pogledamo, kaj je za nas ja in kaj je ne. Kaj lahko toleriramo
in česa ne prenesemo. Kaj lahko pogrešamo in brez
česa ne moremo ali nočemo živeti.
Treba pa je tudi jasno vedeti zakaj je temu tako. Se vprašati,
če ni v ozadju strah, panika ali naveličanost.
Najprej pomesti pred svojim pragom in narediti red v svoji
kleti.
Predvsem pa ne obtoževati drugih ljudi in iskati krivcev
za nastalo situacijo z virusom. Kajti krivi smo kar vsi. Vsi smo
prispevali v ta koš. Z brezbrižnostjo do živali in narave.
Z ignoriranjem stiske sočloveka. S sovražnimi mislimi.
Z ljubosumnostjo in zavistjo. In predvsem s strahom.

Zato raje poskusite videti v vsaki izkušnji in v vsaki osebi
dobro plat. Če je tisti trenutek ne najdete, zaupajte
v življenje in njegovo modrost. Smo v dobi sprememb.
Vsaka sprememba je lahko travmatična in težka, sploh, če
si sami sprememb nismo želeli.
Za vsakim dežjem pride sonce.

Želim vam veliko notranje moči, potrpežljivosti in modrosti.
In pa lepo vreme še naprej ?

Teamatea ?

www.jasnovidnikrt.si