Danes sem med tankanjem avta poslušala razgret prepir dveh gospodov.

V ljudeh se ogromno dogaja. Nekateri to znajo procesirati, nekateri se ne znajdejo več.

Najtežje pa je vso to zmedo, frustracijo in napetosti ubesediti. Ker smo navajeni tlačiti in zanikati svoje občutke, včasih še sami ne vemo, kaj se kuha v nas. Kako naj potem to razumljivo in brez drame razrešujemo z drugimi? Kajti takšno stanje nas hitro pripelje do konfliktov.

Komunikacija pa je spet poglavje zase. Govoriti in pogovarjati se, sta dve različni stvari. Govorimo takrat, ko poslušamo sami sebe. Pogovarjamo se takrat, ko poslušamo sogovornika. Res poslušamo in tudi slišimo, kaj nam govori. Velika večina med poslušanjem druge osebe vmes že razmišlja, kaj bo njihov odgovor.
Tako zgreši smisel povedanega. Potem pride do vseh mogočih nesporazumov in predvidevanj, kaj je kdo želel povedati.

Takšna površna komunikacija, skrivanje in zanikanje pravih čustev, povzroča težave v partnerstvu.
Saj veste, ko partner vpraša, kaj je narobe, vi pa odgovorite, da nič?
V resnici pa v vas brbota jeza, užaljenost, zamera in ljubosumnost. Ne bojte se povedati, kaj v resnici čutite. Partner ni telepat. Lahko samo ugiba. In ker ugiba na podlagi lastnih ran in izkušenj, največkrat ugane narobe.

Tako ženske v moških očeh postanemo klišejsko sitne babe, moški pa v naših neobčutljivi bedaki.

Tako, kot za zamero velja rek, da je bolje prva zamera, kot zadnja, velja enako za bolečino.
Bolje, da se takoj soočite z bolečino in ranljivostjo odkritega izražanja čustev, kot da tlačite in trpite. Po nekem času itak tako ali drugače vse izbruhne ven. In če izbruhne nenadzorovano in ob nepravem času, lahko naredi precej škode.

Naredite si lahkotne dni,

Matea 🦋