Baby steps. Kako mi je šlo na živce, ko mi je včasih kdo rekel, da se počasi daleč pride!

Pri osemnajstih, dvajsetih, ko te razganja od idej, energije in moči!

Potem spoznaš, da je potrebno za kakšno bolj trajno reč več časa in drugačen pristop. Narediti temelje, recimo. Kljub temu, da že vidiš končni cilj. Odkriti, kako prideš do tja s čim manj krvavim nosom in obtolčenimi koleni.

Takrat se ti ta modrost zazdi vredna upoštevanja. Ni več teženje starcev, ki so izgubli elan. Je kar presneto dober nasvet.

Vedno več ga upoštevam. In velkokrat ga podelim s svojimi mladimi, zagnanimi klienti. Želim jim prihraniti kakšno buško in razočaranje.

Seveda me gledajo z okroglimi očmi in se verjetno sprašujejo o moji zdravi pameti. Vendar vem, da jim bo enkrat jasno. Znali bodo hiteti počasi. Kajti to je umetnost. In da se je naučiti.

Naredite si lahkoten dan,

Matea 🦋💚