O MENI

Moj prvi spomin sega daleč nazaj v zgodnje otroštvo, ko sem se kot majhna deklica pretvarjala, da sem zaspala med vožnjo v avtu samo zato, da me je potem očka v naročju odnesel v našo podstrešno sobico, kjer smo takrat stanovali. Privila sem se mu ob topel vrat, uživala v občutku varnosti in letenja (moj poskočni očka je v tretje nadstropje preskakoval po dve stopnici naenkrat) in si mislila; »kakšna sreča, da sem živa, drugače tega ne bi mogla čutiti.« Od tedaj je preteklo mnogo vode, odpadlo veliko listja, pojedla sem na tone zarečenega kruha in nekje na poti izgubila to malo punčko, ki se je veselila življenja.

Življenje je postalo borba, težko in zapleteno. Največkrat sem imela občutek, da sem izbrala napačno pot, sprejela napačno odločitev in naredila napačno stvar. Vendar pa je nekje v meni vsake toliko ta drobna deklica, ki je oboževala vsak dan življenja posebej, zmogla toliko moči, da je prevpila glasove krivde, samoobtoževanj in žalosti in mi dala vedeti, da še vedno živi in čaka. Čaka, kdaj jo bom zopet sposobna videti, poslušati in upoštevati. Tako sem prejokala veliko solz, prehodila dolgo pot in spoznala, da je bila vsaka ura v šoli življenja nujna.

Nujna, da znam danes ceniti vse izkušnje in spoznanja. Ceniti ljudi, ki so mi jih omogočili, tako vesele, kot boleče. Vse je bila šola, nujna v zorenju terapevtke. Zopet sem našla to malo punčko. In naučila sem se odpuščati. Predvsem sebi. Moje ime je Teja in zopet obožujem življenje.